Izključitev pravic na mejah EU: nova normalnost?      

Bruselj, 17. december 2021 – Urad Rdečega križa EU pred mednarodnim dnevom migrantov poziva EU in države članice, naj nehajo spreminjati evropske meje v območja izključevanja in izvzetja človekovih pravic. Vsaka oseba, ne glede na njeno državljanstvo ali migracijski status, ima pravico do temeljnih pravic. Trenutne izbire politik, katerih cilj je za vsako ceno omejiti migracije, poslabšujejo izzive, s katerimi se soočajo ljudje na poti. Nujno je treba ukrepati za ohranjanje pravne države in zagotavljanje odgovornosti na zunanjih mejah EU.

Od Sredozemskega morja do Rokavskega preliva in meje z Belorusijo so morske in kopenske meje EU postale sinonim za človeško tragedijo in nespoštovanje pravic migrantov, ki poskušajo doseči Evropo. Čezmerna osredotočenost na ukrepe za nadzor meja in nevarne odvračilne prakse, kot so zaprtje meja, ograje z rezilno žico in odrivi, izpostavljajo ljudi hudim stiskam in jim onemogočajo dostop do osnovne pomoči. Tragično je, da je bilo na mejah EU izgubljenih na tisoče življenj, v zadnjih letih pa je nešteto ljudi izginilo brez sledu. Tisti, ki uspejo v Evropo, pogosto ostajajo pred pomembnimi izzivi. Ločitev družine, nedostojni pogoji sprejema, samovoljno pridržanje in omejeni mehanizmi za prepoznavanje ali obravnavanje njihovih potreb so le nekatere od humanitarnih posledic sedanjega mejnega režima EU.

Države članice EU namenjajo znatna sredstva omejevanju ljudi v tretjih državah, pri tem pa ne izvajajo ukrepov za zagotavljanje humanih razmer. Navidezna normalizacija vračanja in vztrajno izogibanje odgovornosti za zagotavljanje človekovih pravic migrantov sta izjemno skrb vzbujajoča. Evropske države morajo svoje obveznosti iz prava EU in mednarodnega prava izvajati tudi na svojih mejah. Nezakonita dejanja je treba hitro preiskati, da noben incident ne ostane neprijavljen in da imajo žrtve kršitev dostop do odškodnine.

Medtem ko se evropske države zanašajo na humanitarne organizacije pri reševanju posledic za dostojanstvo migrantov, je njihovo reševalno delo vse bolj vprašljivo in izpodbijano. Na kopenskih mejah, kot so tiste med EU in Belorusijo, imajo omejen ali nereden dostop do mejnih območij, kar jim onemogoča zagotavljanje ključnih storitev in zaščitna dela. Na morju se organizacije, ki izvajajo iskanje in reševanje, pogosto soočajo z nezaupanjem in pomanjkanjem podpore, čeprav zapolnijo vrzel, ki nastane zaradi negacije vlad glede njihovih odgovornosti. Nedavne smrti v Rokavskem prelivu so še en dokaz, da mešanica poostrenega mejnega nadzora in redkih varnih migracijskih poti sili ljudi na bolj nevarne poti in situacije.

Nujno je, da ponudimo pomoč in zaščito vsem ljudem na poti, ne glede na njihov status. Da bi to omogočila, bi morala EU spodbujati in omogočiti vzpostavitev humanitarnih služb – krajev, ki vsem migrantom zagotavljajo prijetno in varno okolje za dostop do storitev, brez strahu, da bodo aretirani ali prijavljeni oblastem. To bi bil pomemben korak za pomoč pri zaščiti življenja, dostojanstva in pravic vsakega posameznika na poti.

V zadnjih letih so ukrepi EU, namenjeni boju proti nezakonitim migracijam, spodkopali pravice migrantov in humanitarne potrebe. Trpljenje na evropskih morskih in kopenskih mejah je močan opomin, da bi morale države k upravljanju meja ponovno uvesti pristop, ki temelji na človekovih pravicah. Čeprav je pomembno obravnavati humanitarne posledice tihotapljenja in trgovine z ljudmi, je nesorazmerna osredotočenost na nadzor meje in zunanje ukrepe spodkopala dobro počutje migrantov znotraj EU in vzdolž vse bolj nevarnih migracijskih poti. Za mnoge so storitve omrežij tihotapljenja in preprodaje edina možnost za dosego varnosti in zaščite.

V Uradu Rdečega križa EU pozivamo k spoštovanju temeljnih pravic migrantov v skladu z evropskimi vrednotami in standardi. Če pogledamo onkraj omejevalnih odzivov upravljanja meja v imenu politike odvračanja, je skrb za potrebe in pravice migrantov naloga globalne solidarnosti.